Feromangan se uporablja kot dezoksidant in dodatek k zlitini pri izdelavi jekla. Je ferolegura, ki se uporablja v velikih količinah. Manganova ruda, ki se uporablja za taljenje feromangana, običajno zahteva, da feromangan vsebuje {{0}} % mangana, razmerje med manganom in železom je večje od 7 in razmerje med fosforjem in manganom manj kot 0,003.
Pred taljenjem je treba manganovo karbonatno rudo pražiti, rudo v prahu pa sintrati in aglomerirati. Rude z visoko vsebnostjo železa in fosforja se na splošno lahko uporabljajo le skupaj ali pa se lahko s selektivno redukcijo proizvede žlindra, bogata z manganom, z malo železa in fosforja. Kot redukcijsko sredstvo pri taljenju se uporablja koks, nekatere tovarne pa tudi pusto premog ali antracit. Pomožna surovina je predvsem apno, kremen pa se običajno dodaja pri taljenju zlitine mangan-silicij.
Jeklene ulitke je treba uporabiti po toplotni obdelavi. Ker obstajajo napake pri litju, kot so pore, razpoke, votline zaradi krčenja, poroznost zaradi krčenja, groba zrna, neenakomerna struktura in preostale notranje napetosti v litih jeklenih ulitkih, se trdnost, zlasti plastičnost in žilavost jeklenih ulitkov močno zmanjšata.
Da bi prečistili zrna, izenačili strukturo in odpravili notranje napetosti, je treba jeklene ulitke normalizirati ali žariti. Mehanske lastnosti normaliziranega jekla so višje od tistih po žarjenju, stroški pa nižji, zato se široko uporablja. Ker pa bo normalizacija povzročila večjo notranjo napetost kot žarjenje, je primerna samo za jeklene ulitke z vsebnostjo ogljika manj kot {{0}},35 %. Ker imajo ulitki iz jekla z nizko vsebnostjo ogljika dobro plastičnost, pri ohlajanju ni enostavno počiti. Da bi zmanjšali notranjo napetost, je treba jeklene ulitke po normalizaciji popustiti pri visoki temperaturi. Za jeklene ulitke z vsebnostjo ogljika večjo ali enako 0,35 %, kompleksne strukture in nagnjene k razpokam, je mogoče izvesti samo žarjenje. Jeklenih odlitkov ne smemo kaliti, sicer zlahka počijo.
