1) Silikon
Silikon je trenutno največji porabnik industrijskega silikona s široko paleto vmesnih proizvodov in končne uporabe. Glavna potrošnja zajema gradbeništvo, elektroniko, gospodinjske aparate, električno energijo, medicino, osebno nego in tekstil. Smer porabe silikona odraža medpanožne značilnosti analize cen industrijskega silicija, to je navzkrižno kemično silicijevo kemijo.
Kemija silicija je temeljni temelj za razvoj industrije silicija, kemija silicija pa je pomembna veja elementarne organske kemije. Silicij in ogljik spadata v četrto glavno kategorijo. V primerjavi z ogljikom ima silicij podobne lastnosti, vendar je bolj stabilen in spada med nekovinske prehodne elemente, ki določajo njegovo delovanje. Industrijske dejavnosti, namenjene razvoju in uporabi silicijevih materialov, spadajo v silicijevo industrijo, prihodnje potrošniške nadgradnje novih infrastruktur pa bodo prinesle velike priložnosti za organosilicijeve materiale.
2) Polisilicij
Zadevna in pričakovana smer industrijske porabe silicija na trgu je polisilicij, ki se pogosto uporablja v fotovoltaični proizvodnji energije. Poraba polisilicija, ki je trenutno na tretjem mestu domače porabe, hitro narašča in bo kmalu presegla porabo organskega silicija. Tehnologija proizvodnje polisilicija je v glavnem izboljšana Siemensova metoda in silanska metoda. Delež industrijskega silicijevega prahu, uporabljenega v polisiliciju na Kitajskem, je med 1,08 in 1,15. Polisilikonske materiale lahko razdelimo na polisilikonske materiale fotovoltaične kakovosti in polisilikonske materiale elektronske kakovosti. Prvi se uporablja za fotovoltaične materiale, drugi pa je povezan predvsem z integriranimi vezji. Glavna razlika med obema je razlika v čistosti. Polisilikonski materiali fotovoltaične kakovosti so nižji od elektronskih, silicij, ki se uporablja v industriji polprevodnikov, pa mora biti visoko prečiščen.
Kar zadeva fotonapetostne aplikacije, proizvodnja električne energije iz fotovoltaike iz kristalnega silicija vključuje proizvodnjo električne energije iz monokristalnih silicijevih rezin in polikristalnih silicijevih rezin. Od teh sta tako polisilicij kot monokristalni silicij kristalni silicij. Polikristalni silicij je neposredna surovina za proizvodnjo monokristalnega silicija. Oba sta električno prevodna, vendar je polikristalni silicij veliko manj prevoden kot monokristalni silicij, njegove mehanske, optične in toplotne lastnosti pa so slabše od lastnosti monokristalnega silicija. Proizvodnja energije s sončnimi celicami v glavnem uporablja fotoelektrični učinek polprevodnikov. Monokristalni silicij v obsegu proizvodnje fotoelektrične učinkovitosti pretvorbe 18%, teoretično večja vrednost do 25%, je višja od vseh vrst sončnih celic. Vendar pa so v zgodnjem razvoju industrije proizvodni stroški monokristalnega silicija previsoki, se ne uporabljajo široko, medtem ko so izdelki iz polikristalnega silicija odvisni od cenovne ugodnosti, dolgoročne prevlade na trgu za določen čas.
