Radiografska detekcija napak je metoda, ki za odkrivanje napak uporablja prebojnost in linearnost žarkov. Čeprav teh žarkov s prostim očesom ni mogoče neposredno zaznati kot vidno svetlobo, lahko senzibilizirajo fotografske filme in jih lahko sprejmejo tudi posebni sprejemniki.
Žarki, ki se običajno uporabljajo za odkrivanje napak, vključujejo rentgenske žarke in žarke gama, ki jih oddajajo izotopi, ki se imenujejo rentgenska detekcija napak oziroma gama žarki. Ko ti žarki prehajajo (obsevajo) material, večja kot je gostota materiala, bolj je intenziteta žarkov oslabljena, torej manj intenzivni žarki lahko prodrejo skozi material. V tem času, če se za sprejem signala uporablja fotografski film, bo svetlobna občutljivost filma majhna; če se za sprejem signala uporablja instrument, bo dobljeni signal šibek.
Zato je pri obsevanju delov, ki jih je treba pregledati, z žarki, če so v notranjosti napake, kot so pore in vključki žlindre, gostota materiala, ki ga žarki prehajajo skozi napačno pot, veliko manjša od gostote poti brez napak in njegova jakost bo Čim manj je oslabljen, to pomeni, da je večja intenziteta prenosa. Če se za sprejem uporabi film, bo občutljivost na svetlobo večja in ravninska projekcija napake, pravokotna na smer žarka, se lahko odbije na filmu; enako lahko storimo, če uporabimo druge sprejemnike. Instrumenti se uporabljajo za odsev ravninske projekcije napake, pravokotne na smer žarka, in količino prepustnosti žarka.
Vidimo lahko, da v normalnih okoliščinah ni enostavno najti razpok z radiografskim pregledom, ali z drugimi besedami, radiografski pregled ni občutljiv na razpoke.
